States and Regions

Transregional Projects

• Albania
  
• Bosnia and Hercegovina
  
• Bulgaria
  
• Croatia
  
• Cyprus
  
• Greece
  
• Hungary
  
• FYRoMacedonia
  
• Moldova
  
• Romania
  
• Slovenia
  
• Turkey
  
• Yugoslavia
        Kosovo
        Montenegro
        Serbia

(return to home page)

Na Bledu je od 18. do 20. novembra 2001 potekal regionalni seminar Sveta Evrope (v okviru pakta Stabilnosti) na temo »Poučevati o začetku druge svetovne vojne«. Seminarja so se udeležili učitelji zgodovine iz jugovzhodne Evrope, Hrvaške, Bosne, Jugoslavije, Makedonije, Kosova, Albanije, Bolgarije, Moldavije in Turčije. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport je omogočilo udeležbo tudi slovenskim učiteljem zgodovine, nekaterim vse tri dni, drugim le prvi dan seminarja.

Organizatorji seminarja, Svet Evrope, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter Društvo učiteljev zgodovine Slovenije smo s tem seminarjem želeli doseči več ciljev: navzočim učiteljem zgodovine smo želeli predstaviti rezultate nedavno končanega projekta »Learning and teaching about the History of Europe in the 20th Century«, predvsem najpomembnejše delo tega projekta, priročnik za učitelje dr. Stradlinga; s pomočjo predavateljev smo želeli predstaviti čas začetka druge svetovne vojne ter s pomočjo pogovornih delavnic učitelje pripraviti na razmislek o načinih, kako se to temo poučuje v razredu in, kako nasploh poučujemo »sporne in občutljive« teme zgodovine 20. stoletja pri pouku zgodovine.

V uvodnih pozdravih, ki so jih izrekli dr. Peter Vodopivec, predsedujoči seminarja, dr. Stane Pejovnik, v imenu Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, Alison Cardwell v imenu Sveta Evrope, dr. Božo Repe v imenu Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete ter mag. Jelka Razpotnik, v imenu Društva učiteljev zgodovine Slovenije, je bilo izrečenih mnogo želja, da bi seminar pripomogel ne samo k boljšemu poznavanju obdobja začetka druge svetovne vojne, ampak tudi k boljšemu razumevanju učiteljev zgodovine v jugovzhodni regiji Evrope ter bi tudi na ta način skušali preseči nerazumevanje, ki je prisotno med narodi v tem delu Evrope.

Ob začetku seminarja sta bila predstavljena dva projekta, ki sta v preteklih treh letih poskušala na področju poučevanja zgodovine predstaviti učiteljem zgodovine nove pristope in teme pri poučevanju zgodovine 20. stoletja. Gospod Claude-Alain Clerc je predstavil vseevropski projekt »Teaching and Learning History of Europe in the 20th Century«, ki se je zaključil marca 2001. Projektne teme so zajemale najbolj značilne, pa vendar pri poučevanju pogosto zanemarjene pojave 20. stoletja, med drugim nacionalizem, zgodovino žensk, migracijske tokove, holokavst, filmi prikaz zgodovine, izrabo zgodovine. Del projekta se je osredotočil na uporabo muzejev, arhivov, medijev in kinematografije pri pouku zgodovine. Velika pozornost je bila posvečena tudi izzivom nove informacijske in komunikacijske tehnologije, njihovim vplivom na raziskovalno delo zgodovinarjev in pouk zgodovine ter ocenjevanje zanesljivosti in uporabnosti množice virov, dostopnih na spletnih straneh. Dr. Kristina Koulouri je predstavila »Southeast European Joint History project«, v okviru katerega sodelujejo zgodovinarji iz različnih držav jugovzhodne Evrope. V okviru projekta so bile organizirane različne delavnice, ki so skušale pomagati učiteljem zgodovine pri problemih poučevanje regionalne zgodovine in zmanjšanju vpliva »spornih« vsebin oziroma vsebin, ki podpirajo različne stereotipe v učbenikih.

V nadaljevanju prvega dne seminarja je sledila predstavitev nekaterih knjižnih del projekta »Teaching and Learning History of Europe in the 20th Century«. Gotovo si posebno mesto zasluži najpomembnejše delo projekta, knjiga dr. Roberta Stradlinga »Teaching 20th Century European History«, delo o poučevanju evropske zgodovine 20. stoletja. Delo, ki ga je udeležencem seminarja predstavil avtor sam, je zasnovano kot priročnik za učitelje in vsebuje številne ideje ter nove pristope v poučevanju sodobne zgodovine. Škotski profesor v svojem delu navaja mnogo primerov vključevanja evropske dimenzije ter socioloških, ekonomskih, tehnoloških in kulturnih vidikov v običajno kronološko zgodovinsko tematiko. Gospod Claude-Alain Clerc je predstavil še nekaj, za učitelje zgodovine zelo uporabnih knjižnih del projekta. Knjiga Ruth Tudor, priročnik za učitelje v srednjih šolah, o poučevanju zgodovine žensk v 20. stoletju (Teaching 20th century women's history: a classroom approach), prikazuje najprej kratek pregled zgodovine žensk v 20. stoletju (poglavitni dogodki, gibanja, prelomnice), nato pa podrobneje predstavi pet glavnih tematskih poglavij zgodovine žensk (ženske in delovno mesto, ženske in družina, ženske in politika, ženske in kulturno življenje, ženske in vojna). V drugem delu svojega priročnika Tudorjeva predstavlja primere uporabe tem iz zgodovine žensk v 20. stoletju pri aktivnostih v razredu. Dodana je tudi študija primera zgodovine žensk v Sovjetski zvezi. Knjiga Jeana-Michela Lecomta o poučevanju holokavsta (Teaching about the Holocaust in the 21st century) predstavlja zbirko dejstev in pričevanj o holokavstu, kratko zgodovino holokavstva ter popis filmov in spletnih strani, ki se tematsko navezujejo na holokavst. Knjiga Dominiqua Chansela o uporabi filmov pri pouku zgodovine (Europe on screen: Cinema and the teaching of history) predstavlja seznam filmov, ki jih je avtor razvrstil glede na glavne teme: nacionalizem, ženske v Evropi, imigracije ter človekove pravice. Pri vsakem filmu je predstavljena vsebina filma, režiser filma ter scenarij. Sledi podrobna analiza vsakega filma, v kateri avtor analizira zasnovo in izvedbo filma glede na čas in razmere, v katerih je film nastal. Pri vsakem flimu avtor analizira tudi nekaj najbolj značilnih prizorov iz filma. Knjiga Bulenta Kaya o selitvah v Evrope (A changing Europe: Population flows in the 20th Century) prikazuje kratko zgodovino preseljevanj v Evrope ter analizira različne tipe migracij v evropski zgodovini. Avtor predlaga tudi konkretne primere uporabe določenih primerov pri delu v razredu.

Tema seminarja »Poučevati o začetku druge svetovne vojne« je bila najprej predstavljena s predavanji, ki so podrobneje predstavila dogajanje ob začetku druge svetovne vojne v Bolgariji, Sloveniji, Grčiji in na Hrvaškem. Dr. Valery Kolev, predavatelj na univerzi v Sofiji, je predstavil probleme v bolgarskem zgodovinopisju o začetku druge svetovne vojne. Prvi nesprorazum, ki je očiten v bolgarskih zgodovinskih učbenikih, je različno datiranje začetka druge svetovne vojne v Bolgariji. Prav tako se v učbenikih in v predstavitvah zgodovinarjev razlikujejo opisi režima v Bolgariji med obema vojnama, saj je bil ta režim nekoč označen kot »monarho-fašistična diktatura«, danes pa vsebolj le »avtoritaren« režim. Za bolgarsko zunanjo politiko med obema vojnama je bilo značilno iskanje zaveznikov v regiji, med njimi tudi s Kraljevino Jugoslavijo. Dogajanje ob podpisu Trojnega pakta pa do začetka vojne še danes v bolgarski historiografiji opisujejo različne interpretacije, ki so si med seboj pogosto nasprotujoče. Dr. Božo Repe, predavatelj na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete, je v svojem prispevku najprej orisal slovensko zgodovino od napada okupatorjevih sil na slovensko ozemlje do oblikovanja odporniškega gibanja. Omenjene so bile reakcije različnih političnih taborov na okupacijo: reakcija voditeljev meščanskih strank in njihovo sodelovanje z okupatorjem, reakcija Katoliške cerkve, reakcija Komunistične partije in ustanovitev Osvobodilne fronte, ustanovitev protipartizanskih enot - vaških straž. Ob koncu svojega predavanja je dr. Repe predstavil, kako je začetek druge svetovne vojne prikazan v slovenskih učbenikih. V starejših učbenikh je opazno prevladovanje vojaške in politične zgodovine, medtem ko učbeniki, izdani v 90. letih, namenjajo več pozornosti tudi zgodovini vsakdanjega življenja in vseh političnih strani. Dr. Kristina Koulouri, predavateljica na Trakijski univerzi, je najprej predstavila grško zgodovino med obema vojnama, s poudarkom na predstavitvi diktatorskega režima generala Metaxasa in njegovi reakciji ob italijanskem napadu na Grčijo. Grčija se je v času pred drugo svetovno vojno politično približala Veliki Britaniji in ob začetku vojne na njenih tleh začela dobivati pomoč zaveznikov. Vojna med Grčijo in Italijo je sicer manj pomemben dogodek v dogajanju celotne druge svetovne vojne; nasploh je iz grške historiografije zaslediti različen odnos Grkov do sovražnikov, saj so smatrali Nemce za veliko resnejše nasprotnike kot Italijane. Okupacija grškega ozemlja je spodbudila odporniško gibanje, katerega obseg, organiziranost in intenzivnost sta še vedno predmet razprav med grškimi zgodovinarji. Mag. Tvrtko Jakovina, predavatelj na zagrebški univerzi, je v svojem predavanju predstavil obdobje od Munchenskega sporazuma do jeseni 1941 na Hrvaškem. Predstavil je poskuse jugoslovanskega vodstva, da bi rešilo nerešene nacionalne spore v Jugoslaviji, predvsem najostrejše »hrvaško vprašanje«. S podpisom sporazuma Cvetković-Maček se je zdelo, da so se nacionalne razmere v Jugoslaviji tik pred drugo svetovno vojno izboljšale in umirile, državno vodstvo pa je upalo, da mu bo uspelo državo ohraniti izven vojnega dogajanja. Podpis sporazuma o pristopu k Trojnemu paktu naj bi bila v tistem trenutku najboljša rešitev za Jugoslavijo, vendar pa je državni udar, ki je podpisu sledil, podrl mnoge načrte in povzročil veliko zmedo med jugoslovanskimi politiki. Napad okupatorjev na Jugoslavijo je omogočil proglasitev Neodvisne hrvaške države, katere ustanovitev se je med ustaši pripravljala že pred tem.

Seminar »Poučevati o začetku druge svetovne vojne« je bil namenjen učiteljem zgodovine, zato smo se odločili, da učiteljem, njihovim mnenjem in dilemam o predstavljeni temi namenimo pogovorne delavnice.

Učitelji so bili razdeljeni v dve skupini, delali pa so v treh delavnicah; njihova naloga je bila orisati situacijo v domačem delovnem okolju glede treh tem:

položaj, ki ga ima začetek druge sv.v. v nacionalni zgodovini;

položaj začetka druge sv.v. v učnem načrtu;

učbeniki in poučevanje na temo začetka druge svetovne vojne.

Delo v prvi delavnici je pokazalo, da je začetek druge svetovne vojne občutljiva tema v vseh na seminarju predstavljanih državah; edini izjemi sta bili Črna Gora, kjer je veliko bolj občutljiva tema (tudi politično) konec prve svetovne vojne in združitev s Kraljevino Srbijo, in Turčija, ker je v vojno vstopila šele februarja 1945, kar je v njihovem zgodovinopisju in učbenikih prikazano kot rezultat dobre in preudarne politike.

Skupna občutljiva tema ostalim državam je zavezništvo s silami trojnega pakta.

V primeru Romunije se kontroverznosti strnejo v osebo in režim generala Iona Antonescuja, ki je kot Hitlerjev zaveznik napadel SZ, kar se opravičuje s celotno predvojno situacijo, do tistega trenutka, ko Antonescujeva vojska nadaljuje z napadi proti SZ, čeprav več ne gre za romunska ozemlja okupirana s strani SZ poleti leta 1940.

V učbenikih obsojajo tudi politiko Antonescujevega režima do romunske judovske skupnosti, kar je romunska posebnost.

V Bolgariji je vdor bolgarske armade na ozemlje vzhodne Makedonije spomladi leta 1940 predstavljen kot del evropskega vojnega dogajanja: Bolgarija je kot nemška zaveznica ravnala, kot ji je bilo naročeno, torej je ta vdor bil izpeljan izključno na željo Nemčije in je imel začasen značaj.

Na Hrvaškem ima začetek druge svetovne vojne emocionalno in politično konotacijo, sama tema pa je bila tako politično kot tudi medijsko veliko bolj izkoriščana pred desetimi leti, kot pa je sedaj.

V Albaniji so Italijani na oblast pripeljali kvislinški režim, ki ga nekateri zgodovinarji obsojajo, drugi pa v njem vidijo izraz političnega pragmatizma. Tudi Velika Albanija je bila ustanovljena zaradi potreb Italijanov, ti so namreč želeli v zaledju imeti politično stabilno območje.

Na Kosovu so zaradi diskriminatorne politike Kraljevine Jugoslavije do albanskega prebivalstva, prihod Nemcev in Italijanov pozdravili.

Ne v Albaniji ne na Kosovu ni bilo odporniškega gibanja, do ustanovitve KP. Problem pa je, kdo je KP ustanovil: Albanci sami ali Jugoslovani. Na Kosovu ima tudi letnica 1945 dvojen pomen: je to letnica osvoboditve Kosova ali okupacije s strani Jugoslavije!

V slovenskem primeru je najbolj občutljiva tema državljanska vojna; kako so ljudje in zakaj izbrali določeno stran. V učbenikih skušajo uravnotežiti prikaz obeh strani in uporabljajo nevtralen jezik.

Pogovor o vlogi, ki jo ima začetek druge svetovne vojne v učnih načrtih, nas je pripeljal do naslednjih ugotovitev: tema je v vseh državah (razen v Turčiji) sestavni del učnih načrtov. V vseh teh državah pa jo obravnavajo s stališča politične in vojaške zgodovine, izjemi sta Slovenija in Bolgarija, kjer je sprememba učnih načrtov prenesla poudarek na vsakdanje življenje, socialno in gospodarsko zgodovino.

Zanimivi so primeri Hrvaške, kjer velja splošno navodilo ministrstva za šolstvo, da naj bi učitelji poučevali v razmerju 60% nacionalne zgodovine in 40% obče; potem Črne Gore, kjer morajo učitelji brezpogojno slediti učbeniku, ali pa primer Kosova, kjer občo in nacionalno zgodovino poučujejo ločeno, kot je bilo pri nas pred leti. V okvir nacionalne zgodovine pa spravijo zgodovino celotnega albanskega naroda.

Na tretji delavnici na temo učbenikov in samega poučevanja o temi so prišle do izraza velike razlike med posameznimi državami: medtem ko imajo v nekaterih državah (Slovenija, Romunija, Bolgarija, Moldavija), učitelji na razpolago veliko dodatnega gradiva in nove tehnologije, pa se drugod (Kosovo, Albanija, Turčija, Makedonija) spopadajo s pomanjkanjem dodatnih gradiv in neatraktivnostjo učbenikov.

Ne glede na to ali imajo učitelji na izbiro veliko ali malo dodatnega gradiva za delo v razredu, je pouk še vedno odvisen od učiteljeve osebnosti in njegovih vrednot.

In kot učiteljica zgodovine ocenjujem tak način dela kot zelo dobro izkušnjo, ne samo zato ker srečaš veliko novih ljudi in z njimi navežeš stike, ampak tudi zaradi konkretnih informacij, ki jih imaš možnost izmenjati, in drugačnega pogleda na iste dogodke, o katerih doslej mogoče sploh nisi imel mnenja, zate so bila to le dejstva, v drugih sredinah pa o njih resno razmišljajo.

Meni osebno je veliko dal misliti primer Albanije in Bolgarije, oziroma kako je v albanskih učbenikih razložen nastanek Velike Albanije, ki naj bi nastala izključno na željo Italije; in bolgarska razlaga vdora v vzhodno Makedonijo, ta vojaška akcija je bila sprožena in izpeljana na izključno željo bolgarske zaveznice Nemčije.

Ali ni to rezultat tistega, česar bi se kot učitelji zgodovine morali izogibati: minimaliziranje lastne vloge, ko nastopamo kot agresorji, in po drugi strani maksimiranje lastne vloge, ko smo mi tisti drugi, torej napadeni. Če povzamem besede, ki jih je izrekel Chris Durbin na enem izmed seminarjev v okviru Sveta Evrope: obstajata vedno dve zgodovini - zgodovina osvajalcev in tistih, ki so bili osvojeni; zgodovina močnih in šibkih; zgodovina bogatih in revnih; večine in manjšine; moških in žensk - in ti dve zgodbi nikoli nista enaki.

Ravno tema začetka druge svetovne vojne je zelo dobra za pristop iz več zornih kotov, vendar ji učitelji namenjajo malo pozornosti oz. če povzamem besede bolgarske kolegice, se ji izogibajo.